Zaljubljen sem v svojega najboljšega prijatelja in me počasi ubija

Zaljubljen sem v svojega najboljšega prijatelja in me počasi ubija

anniejanssen


Zaljubljena sem v svojega najboljšega prijatelja.

Če te besede zapišem na papir, se mi zdi, kot da bi mi s prsih odvzel tisoč kilogramov teže in močno zadel težko pričakovani svež zrak.

Vem, da je to najstarejša zgodba na svetu.

Dekle spozna fanta. Dekle pade na fanta (ali obratno). Deklice hromijo pod neizprosno težo svoje naklonjenosti, ki je preveč prestrašena, da bi jo izrazila.


kako biti najboljši fant

Dekle izgubi fanta.

Življenje gre naprej.


Vem, da ta zgodba ni nič novega, vendar do zdaj ni bila moja zgodba. Že večino življenja me privlačijo tesna prijateljstva s prijatelji mojega spola. Večino svojega življenja nisem vzpostavil nobenih naključnih tesnih platonskih vezi z ljudmi, ki me tudi brezupno privlačijo.

Pa vendar, tu sem prvič. In jaz sem grozno slabo pripravljen za to.


Tukaj je vprašanje, ki ga imam za vse tam z najboljšim prijateljem spola, ki ga privlači:

Kako hudiča se NE zaljubiš v svojega najboljšega prijatelja?

Kako ostati buden do 3. ure zjutraj in se pogovarjati o življenju in otroštvu ter svojih najglobljih ranah in jih ob koncu vsega ne želite poljubiti? Kako se zviti v postelji ob njih, da bi spali in nočete oviti rok okoli njihovega toplega, vabljivega telesa? Kako se odpraviti do njih z vsako novo idejo, vsako novo pustolovščino, vsako novo miseljo, ki gre skozi vaš neumorni um in ne dovolite, da se ta bližina vdre v celotno vaše srce?

Kako hudiča vam je za nekoga tako mar kot za vašega najboljšega prijatelja in ne želite, da bi ga celo življenje poskušali osrečiti?

Kako kdaj gledate na bolečino na njihovem obrazu in je ne želite takoj odpraviti? Kako vidite, kako se spopadajo z žalostjo, z zavrnitvijo, z osamljenostjo in ne želijo biti tisti, ki jih bo pomiril, da jim ne bo treba nikoli več biti osamljeni?Kako med navadnim pogovorom ali pomirjevalnim pogovorom ne naključno pustite, da mu zdrsne, da jih ne bo kdo nekoč povsem ljubil, ampak da jih nekdo že ima?

Nekdo pomisli nanje, ko se vsako jutro zbudijo. Nekdo si želi, da bi vsako noč ležal ob njih. Nekdo jih želi osrečiti bolj kot popolnoma ničesar drugega, včasih tudi lastno srečo.


Nadaljnje vprašanje, ki ga imam, je naslednje:

Kako biti zaljubljen v svojega najboljšega prijatelja in ne posledično popolnoma noreti?

Kako gledati, kako se spogledujejo z drugimi dekleti in ne vsakič umrejo malo več? Kako jim svetovati na slabih zmenkih in ne kričati »Izberi me, izberi me!« Kot odgovor na vse njihove težave? Kako se naučite vseh najtemnejših in zvitih ter najbolj sramotnih delov srca drugega človeka in vas ne boli, da bi vanj vlili vso svojo ljubezen? Kako to prekleto preživiš?

Ker tukaj absolutno umiram.

Ker se tako bojim izgubiti prijateljstvo, ki ga imam z najbolj neverjetno osebo, ki sem jo kdajkoli srečal, sem ohromljen ob tveganju.

Ker ne prenesem misli, da bi izgubil dolge, eksistencialne pogovore, intenzivno čustveno oporo, neskončen tok dogodivščin in priložnosti ter preizkušenj, ki si jih naberemo drug ob drugem.

Ker se bojim, da ga bom, če mu povem, kako se počutim, izgubil - po malem, neopazen delček.

Bojim se, da ne bo več nehal prihajati k meni s težavami in izzivi, ker ve, da jamra nad nekom, ki želi biti odgovor na vse. Bojim se, da se bo izognil povabilu krajev, kjer ve, da bodo trenutki intimnosti - časi, ko bo naša bližina zame pomenila nekaj drugega kot zanj.Bojim se, da se bo nekaj med nami premaknilo tako, da se ne bo nikoli premaknilo nazaj - med nami se dviga zid, ki ga morda nikoli ne bom mogel porušiti.

Bojim se mu povedati, ker je edina stvar, ki je hujša od tihe zaljubljenosti v svojega najboljšega prijatelja, misel, da ga popolnoma izgubim.

In tega absolutno ne morem storiti.

In zato za zdaj nosim agonijo. Trpim v tišini. Premikam se skozi mučenje.

In upam, da bom nekoč v neki vlogi postal dovolj pogumen, da mu bom sporočil resnico.